Temna noč in grozljivi grobovi

[Laura Stare]

Sprehajala se je po starem delu pokopališča. Vsi grobovi tukaj so bili gotovo stari vsaj 150 let, če ne še več. Večino jih je že prekril bršljan in drugo rastlinje, kamen je bil ves zlizan in napisa na njem že davno ni bilo več videti, ali pa je bil zelo težko berljiv. Ta kraj je bil srhljiv že podnevi, ob sončni svetlobi, kaj šele ponoči ob medli osvetljavi lune in bližnje ulične svetilke. Ni bilo še zelo pozno, po bitju cerkvene ure je sklepala, da je ura okoli pol sedmih. Laura je šla tu samo mimo, iz mesta, proti svojemu domu. Bilo ji je kar nekako žal, da ni šla po daljši poti. Imela je nekakšen občutek, da ji hoja po pokopališču v temi ne bo prinesla nič dobrega. Roke je še globje zakopala v žepe njene usnjene jakne in se skoraj spotaknila ob nagrobnem kamnu, ki se je iznenada pokazal pred njo. V Italijanščini je izpustila nekaj kletvic. To je počela precej pogosto. Še posebej zadnje čase... Nenadoma je nekaj zaslišala. Bili so pritajeni koraki nekje v temi. Ničesar ni videla, je pa slišala. Nekaj se ji je bližalo. "Je kdo tam?" Je previdno zaklicala v noč.

((Upam, da ni preveč grozno napisan... ))

tag: Lejla

[Lejla Logar]

[kul je kul je ;D sam moje bo slabš,,]

Pokopališče. Kraj, ki naj bi zaznamoval vampirje. Tukaj naj bi se zbirali. Na raznih podobnih shodih. Tako ali tako je preveč strašljiv in je značilen za njih. No naj bi bil. A za Lejlo pokopališče ni bilo nikoli nič kaj posebnega. Samo še en dodaten prostor v mestu. Prostor, ki je posvečen mrtvim. In res ni videla razloga zakaj bi bil grozen. Že res, da je občasno rada hodila po pokopališču in prižigala sveče (svojcem in prijateljem, ki so sedaj že zdavnaj mrtvi), a to je bilo vse. Ni imela tistega pretiranega navdušenja nad njim ali pa pretiranega strahu. Bil ji je čisto navaden prostor, ki je pač tukaj.
Sprehajala se je po celotnem pokopališču. Nekaj jo je sem pripeljalo. Nekaj neznanega a zanimivega. Tista rastlina, ki jo je že tako dolgo iskala in je zrela samo en dan. Velikokrat je že poskusila najti to rastlino, a je nikakor ni našla. Zmeraj je bila prepozna. A tokrat je upala, da nekaj bo iz tega. Tlak, temperatura in veter so bili ravno pravšnji, za to rastlino. Zavzeto je iskala, ko je zaslišala, da nekdo sprašuje po neznanem osebku. Sploh ni opazila, da je kdorkoli tukaj. Previdno se je odkašljala in spregovorila: "Samo jaz." je rekla lahkotno in nežno stopila proti njej. Nasmehnila se ji je in dejala: "Kaj pa vi tukaj?"

[Laura Stare]

Laura si je oddahnila bila je samo neka neškodljiva ženska... kajne? Nekaj nenavadnega je bilo na njej. Težko si je razložila kaj natančno, šlo je samo za nekakšen občutek nelagodja. Potlačila ga je vase in se nasmehnila ženski. Ni bil iskren nasmeh, navsezadnje je bil že vsak nasmeh, ki ga je Laura premogla zanjo prava redkost. Ni bila ravno vesel energičen in sproščen človek. Stvar vzgoje, saj zdelo se ji je tako. Ženska se ji je približala. Njene besede so bile povsem navadne ampak zvenele so kar nekako... srhljivo. Ja, to bo prava beseda. Srhljivo. "Ah" je rekla previdno. "Šla sem po bližnjici. Prav nič se mi namreč ne, da sprehajati naokoli" Še posebej ne po pokopališču, si je dokončala v mislih. Res ne bi smela zaviti sem. To je bila precej velika napaka. "Pa vi?" je vprašala. Bila je kar nekoliko radovedna. Kaj ženska lahko počne na pokopališču v čisti temi?

[Lejla Logar]

Spraševala se je ali naj igra veselo osebnost ali je lahko svoja 'bolj zatežena' osebnost. Pogledala je v njen obraz, njeno postavo. Ogledovala si jo je in lahko je čutila je, da ji je mogoče malo nelagodno. A to niti ni bil njen problem, zato je odmaknila pogled z njenega tujega obraza. "Dan danes tu res ni pametno hoditi. Vsaj ne sam." Njen glas je bil miren. Saj veš.. Vampirji in to. Ampak bližnjice terjajo svoj dolg. Sicer, če te ni strah srhljivih mest, potem ti je tako ali tako vseeno. V njeni glavi je potekala celotna debata o strašnih krajih, kot naj bi bil ta - pokopališče. A je njeno misel zmotila z novim vprašanjem. "Jaz pa iščem redki bršljan, ki ponavadi raste samo na pokopališčih. oziroma, ga je tu nekako najlažje dobiti. Kajti gozd je predaleč. Sploh, pa bi trajalo tedne, da bi ga v gozdu našla. Sicer ga pa tudi tukaj lahko iščem ure in ure, saj so si bršljani dokaj podobni." Se je zagovorila, še vedno z mirnim glasom, ki je rezal tenko tišino. Ogledovala si je nagrobnik, za njeno sogovornico. Nekaj je pritegnilo njeno pozornost. Zato je stopila bližje in si ga natančneje ogledala. A na koncu ni bilo nič iz tega. Zato se je obrnila proti tujki in se ji kratko nasmehnila. "Lejla. Alkimistka." Prijazno ji je ponudila roko, po glavi pa so se ji motale misli o hrani..

[Laura Stare]

Laura je nekoliko začudeno pogledala neznanko. "In zakaj natančno, ne bi bilo varno hoditi tu? Saj je šele sedem. Ravno ugrabil me ne bo nihče. Ubil pa tudi ne." To ji je zdrsnilo z jezika, še preden bi se ji uspelo obvladati. Včasih je res znala biti nesramna. Redek bršljan, se je presenečeno vprašala, ko ji je neznanka odgovorila. Seveda je vedela kakšen bršljan išče. No, ja vsaj zdelo se ji je, da ve. Njena babica ga je zmeraj odhajala nabirat v manjši gozdiček, ki je bil v bližini. Potrebovala ga je za razne napoje. Laura ni imela niti najmanjšega pojma kakšne, ni bila še tako daleč s svojo čarovniško izobrazbo. Njene misli je prekinila neznanka, ko se je predstavila. "Laura" ji je odgovorila z enozložnico. In se ozirala naokoli. Njen vid v temi ni bil ravno oster, ampak vseeno je lahko razločno videla neznanko. Pomislila je, da je čudno, da je še ni nikoli videla. V takšni vasi kot je bila ta so se ponavadi vsi ljudje poznali med seboj...

[Lejla Logar]

Zamajala je z glavo. "Nikoli se ne ve." Je rekla precej skopo. Nežna mesečina, je tu in tam, kadar so oblaki odkrili luno, nežno sijala in osvetljevala predmete, naravo. Ta noč bo še dolga. Je pomislila. Za njo noči nikoli niso bile grozljive. Nekako so jo celo privlačile. A nikoli se ni zavedala svoje usode.
Zavzdihnila je. "Laura torej. Me veseli." je še dodala, ko sta se spoznali. Z nogo je začela tapkati po tleh in gledala na okoli. Bršljan, bršljan.. Le kje si.. Si je pela v glavi, čeprav ga v resnici sploh ne išče. Nekaj jo je v vsem tem času vleklo nazaj na pokopališče in tukaj je. Bršljan je zgolj le izgovor. A tega ne ve nihče.
Ker Lejla ni poznala vaškega vsakdana, vsaj ne tega sodobnejšega, ni vedela kaj naj jo še povpraša. Kaj naj začne s tistimi standardnimi vprašanji o otrocih, življenju, službi..? Ampak takle deklič se ji je zdel premlad za otroke. Odkašljala se je. "In Laura. Kam ste namenjeni? Mislim, da morate po bližnjici.." Je povprašala. Dobro, bilo je drzno od nje, da je kaj takega vprašala. Sicer ni pričakovala odgovora a vseeno.