Post by Vojnimir Rus on Feb 1, 2011 23:17:26 GMT 2
Ime / Alias igralca: rosemary the oh-so awesome
Starost: seventeen
Izkušnje: pet let?
Kje/Kako si nas našel/a? picture to burn, ohmy!
_____________________________________________________________________
Starost: 458
Rasa: vampir
Spol: moški
[/ul]
Barva las: rjava
Obrazne poteze: Njegov obraz je nekoliko podolgovat in izredno shiran, zaradi česar močno izstopajo njegove ličnice, njegova brada in njegove izrazite ustnice.
Postava: suhljata, a izoblikovana
Višina: 1,83 m
Teža: 85 kg
Posebnosti: Nekaj brazgotin okrog gležnjev in daljša brazgotina nekoliko nad levo lopatico. Na desnem zapestju latinski tekst: eram quod es. eris quod sum.
Obraz: nicholas bemberg
[/ul]
Odnosi z družino in prijatelji: Starši so mu umrli, ko je bil še majhen deček in obeh se spomni bolj slabo. Tudi mlajša sestra naj bi umrla približno ob istem času kot starša, a sam je prepričan, da temu ni tako in velik del življenja - dokler ni dokončno obupal - je posvetil temu, da jo poišče. Deklica, ki je bila ob izginotju stara 11 let, se namreč še vedno oglaša v njegovi glavi s svojim bridkim glaskom - in nikakor noče izginiti, četudi jo je on neuspešno že milijonkrat izrinil iz spomina.
Splošna osebnost:
Njegova osebnost je ljudem - in bitjem - okrog njega popolnoma nerazumljiva. Do vsega v življenju namreč goji nerazumljivo distanco, zaradi česar se zdi prazen, brezčuten in hladen. in nad temi oznakami se sam ne bi zmrdoval. Dejstvo je namreč, da je nekje v dobrih štiristo letih svojega življenja prišel do točke, ki ga je prikovala na mesto in zaradi katere je izgubil večino svojih pozitivnih lastnosti - z voljo do življenja na čelu. "Spoznal sem, da nisem človek, ampak banalno bitje. na osnovi živalskih nagonov. bitje, ki ne more brez krvi. Čemu bi se še vedno vdajal človeškemu, če je moja osnova živalska?" Na njem je nekaj izredno neprijetnega in na nenavaden način najbrž tudi privlačnega; njegov nemočen videz, njegov izredno močan obrambni zid, ki ga ne gre preplezati - in njegova surova moč, ki mu je ne bi pripisali. Najbrž je to tisto, kar pravilno imenujejo usodna privlačnost. Celotna njegova zgodovina je zavita v tančico skrivnosti, saj o svoji zgodovini že vsaj tristo let ni spregovoril niti besede. Zgodovino dan za dnem pušča za seboj. Pa ne zato, ker bi bila nepomembna, temveč ravno zato, ker toliko pomeni. Edina ljubezen, ki jo je doživel začasa življenja - ljubezen do sestrice - ga še zdaj preganja v mislih in mu prepeva v sestricinem milem glasu; in ga uničuje. In edina ljubezen, ki jo je doživel začasa svojega vampirskega življenja? Prav tako je umrla. Kako naj bi torej stvor, ki je izgubil vse, kar mu je kdaj kaj pomenilo, čutil ljubezen? Izgnal jo je iz svojega življenja. Kako naj bi tak stvor čutil naklonjenost? Tudi to je izrinil. Empatije ne premore. Nepričakovanih odzivov - razen pri kakšnem pretepu - od njega ni pričakovati. Vse, kar bo storil, bo storil počasi in hladno. Njegovo življenje je namreč po njegovem lahko ves čas na kocki. Njegovo življenje ni vredno česa večjega.
Močne točke: njegova starost, ki mu zagotavlja ogromno izkušenj in poznavanje življenja; intenzivnost in odzivnost v pretepih; izredne retorične sposobnosti in tekoče laganje; distanca do sveta, zaradi katere ne trpi čustvene bolečine; sposobnost popolnoma očarati in prisvojiti si človeka, če mu je do tega
Slabosti: zgodovina, ki jo zanika in vendar le-ta vedno bolj sili v ospredje; glas njegove sestrice, ki odzvanja v njegovi glavi in ga dela nekoliko neprisebnega in vonj po sivki ga vedno znova mentalno uniči; v skrajnih situacijah je nesposoben trezno razmišljati in bo najbrž naredil kaj samomorilsko neumnega; ogromna želja po človeški krvi, ki jo sicer zna nadzorovati, a kljub temu ima še vedno na grbi preveč umorov; nesposobnost empatije in zatorej razumevanja okolice ali vključevanja v le-to
Mara: cigarete; alkohol; lepa dekleta; človeško kri; deževno vreme in mraz
Ne mara: sonca; vonja po sivki; narave; neumnih in nerazgledanih ljudi; prijaznega ravnanja
Hobiji in zanimanja: "Rad.. hm.. kadim? In se občasno napijem kot kanta, čeprav je to za vampirje veliko težje kot za ljudi. Ponavadi potem brutalno bruham pred kakšno nič hudega slutečo lično hišico kake popolne vasi. Dovolj mojih hobijev za vas?"
[/ul]
Od tedaj naprej je živel nevarno. Pobijal je in si privoščil vedno več mladih deklet s svežo krvjo in doživel svojo mladost. Pozabil je svojo človeško zgodovino, zanj je bil to mrtev pojem. Ni več obstajala. Bila je enaka njegovemu človeškemu bitju, ki ga prav tako ni bilo več. bil je na vrhuncu sveta, zares je tako čutil. Svet mu je ležal pred nogami in živel je lahko večno, s tem pa ostajal mlad in lep.. Kaj ni morda prav o njem pisatelj Oscar Wilde napisal knjige z naslovom Slika Doriana Grayja? Toda Vojnimir ni bil preklet, nasprotno, bil je blažen. Imel je vse in imel je moč. Imel je sposobnost. Bil je hiter, imel je odlične odzive, ni potreboval hrane, vedno je bil v formi in izgledal je popolno. Kdo si ni želel take vrste prekletstva?
Potem pa je po dolgih letih, ko je že preživel okrog sto let življenja, nekje v Bohemiji spoznal čudovito dekle. Nenavadno ga je privlačila: dišala je po sivki. Tako močno se je zaljubil vanjo, da je odvrgel prav vsa načela, ki jih je prej poznal. Nehal je ubijati. Podredil se je njej, ki si je želela drugačnega, močnega človeka. Samo zanjo je sprejel odločitev, pozabil nase, na svoje potrebe, in spet postal človek. "Kako naivno je verjeti, da se lahko vampir spremeni. Saj veste, kakor pravijo.. Vampir lahko menja čekane, žeje pa nikoli." In res jo je ljubil. Dolga leta jo je ljubil in ona mu je pričela zaupati. V njem je našla prijatelja in kasneje partnerja in z njo je ostal deset let. Nikdar ni čutil žeje po njeni krvi, čutil je samo željo po bližini in zdelo se je, da se je v njem prebudil človek, da je spet to, kar je bil, preden ga je neznana modrooka deklica v tisti koči spremenila v vampirja. Potem pa se je nekaj zgodilo. Popolnoma nepričakovano. Njegovo ljubljeno je pred njegovimi očmi ubil drug vampir. In to je iz njega izzvalo vso nehumanost, ki jo je teh nekaj let prikrival. V eni noči je takrat v bohemski vasiu pomoril petinšestdeset ljudi in dvanajst vampirjev. Tega, ki je ubil njegovo dekle, in enajst drugih, ki jih je srečal na poti. Tisto noč ni bilo važno, če gre za moškega ali žensko, človeka, žival ali bitje.. Ubil bi kogarkoli, ki bi se mu približal.
Tedaj se je ustavil. Huje kot kadarkoli je v njegovi glavi prepeval glas mrtve sestre in zdelo se mu je, da je znorel - najbrž čisto upravičeno. Izgubil je voljo do življenja, izgubil je voljo do ubijanja, izgubil je voljo do zabave in spremenil se je. Postal je močno in mogočno bitje, tisti, pred katerim vsi trepetajo. Tristo let je potoval po svetu; tu in tam koga ubil in se tu in tam zapletel v kak hud erotični škandal, ki je bil označen za mazohističnega in izredno sprevrženega. Tu in tam je ubil kakšno majhno deklico ali dečka in tu in tam je ponovno pomoril pol vasi, a nikoli ga ni pekla vest. Nikoli ni gledal nazaj. Izgubil je vsak človeški občutek, ki je bil kdaj v njem in se spremenil v pošast. Uničil je življenje več ljudem, kot jih je mogel prešteti. Kdaj pa kdaj je samo zato, da bi videl, ali še kaj čuti, pod sončno svetlobo nastavil svojo roko in jo opazoval goreti, dokler ni bila bolečina tako močna, da je ni več prenesel. Kdaj pa kdaj se je zapletel v pretep, ki ga je tako močno izgubil, da so bile posledice še dolgo vidne. Kdaj pa kdaj se je popolnoma izgubil, a prav nikoli več ni pokazal človeških nemoči. Bil je bitje noči in temu primerno se je obnašal. Poznal se je. Ni si privoščil ničesar drugega razen popolne apatičnosti. Čustev več nikdar ni hotel občutiti. In šlo mu je odlično. Ob potovanju po svetu se je pred nedavnim ustavil v rodni vasi. Zakaj? "Da s svojim veselim jazom še malo posvetim domačim. Kaj pa drugega.."[/ul]
Služba: Je nezaposlen in nikdar ni iskal nikakršne zaposlitve. "Vampir sem, moje delo je da ubijam nedolžne ljudi in jih izpraznim do zadnje kapljice, moram res zaprositi za obrazec za vpis na delovno mesto?"
[/ul]
Na njegovem obrazu je še kar visel zadovoljen nasmeh, ko si je ogledoval dekle in si je ona ogledovala njega. Izgledala je pogumno, ne kot ostala druščina neumnih dekletc, ki so se zvečer zbirale v kavarni, ker boljših opravkov pač niso imele. Do njega je prihitel natakar in ko je ošinil njegovo oznako uslužbenca z imenom - Miha - mu je pomignil, naj se mu nekoliko približa. Natakar se je nagnil, Vojnimir pa je, ne da bi odmaknil pogled od rdečelaske, zašepetal: "Ali morda veš.. kako je ime simpatični rdečelaski pri sosednji mizi?" Natakar je odšepetal nekaj nerazumljivega, kar je Vojnimir razumel kot nikalni odgovor. "Prav. Prinesi mi kavo z mlekom." In Miha se je odpravil, sam pa je še kar zrl v nenavadno lepotico. Cigaret je ugasnil v pepelniku, v tistem pa je dekle vstalo in se mu pridružilo za njegovo mizo za dva. Zapeljivo ga je nagovorila, sam pa je na obrazu še kar zadrževal nenavaden nasmeh, ki ga dekle - kot nihče pred njo - ni moglo razvozlati. Ubij jagnje.. Med tem, ko je šepetala zapeljive besede, je prispela njegova kava, a sam je na mizo odložil pet evrov in se počasi nagnil k dekletu: "Kaj praviš na to, da bi se za nekaj časa odpravila bolj na.. samo?" In ona se je strinjala. Kako naivno! Kaj ni nikdar slišala, da neznancem enostavno ne gre zaupati? Neumno, neumno dekletce. Le kaj je razmišljala..
Izgubila sta se v eni izmed zakotnih ulic in ona se mu je s sladkimi besedami približala in ga poljubila. Naslonil se je na hladno steno za seboj in z rokami zdrsnil preko njenih bokov ter jo popolnoma fiksiral nase, nato pa se izmaknil iz poljuba in s poljubi nadaljeval po njenem vratu. Kakšno minuto. Dokler ni zagrizel, ona pa je zaječala in se sprva sploh ni otepala njegovega smrtnega ugriza. Najbrž ni vedela, kaj se dogaja. Samo to si je lahko vzel kot pojasnilo, kajti nenadoma je s pestmi pričela tolči po njem, da bi se rešila njegovega objema. Res? Je bilo to vse, kar je zmogla? Nekaj malega je kričala in se izvijala iz njegovega prijema, potem pa končno omahnila v njegov objem. Izpustil jo je in njeno truplo, oblečeno v oprijete kavbojke, ljubek plašč in škornje z visokimi petami, je omahnilo po tlakovanih tleh. Namuznil se je. Kako.. Kako je bila..
Tedaj se je začelo. Šele tedaj je zavohal.. S prsti se je trdo oprijel zidu za seboj in čutil je, kako se pričenja trsti. Hvala bogu, da prej ni zaznal.. Morda, ker je bil tako lačen, da njegovi senzorji niso delali dovolj dobro.. Morda zato ni začutil, morda zato ni zavohal.. V njegove oči so stopile solze, a zadržal jih je z močnim ugrizom v spodnjo ustnico. Kako je bilo mogoče..?! Njegovo srce, če bi bilo le živo, bi najbrž udarjalo tako močno, da bi se onesvestil. Bilo je tako neverjetno, tako boleče, tako nenavadno, skorajda nepoznano. Bilo mu je tuje, a hkrati preveč domače, da bi lahko pozabil na vse skupaj. Dekle.. Prekleto dekle.. Tudi ta je dišala po sivki. Mamica nama nocoj ne bo zapela za lahko noč, Vojnimir. Danes spiš sam.[/ul]
Starost: seventeen
Izkušnje: pet let?
Kje/Kako si nas našel/a? picture to burn, ohmy!
_____________________________________________________________________
OSNOVNE INFORMACIJE
Starost: 458
Rasa: vampir
Spol: moški
[/ul]
IZGLED
Barva las: rjava
Obrazne poteze: Njegov obraz je nekoliko podolgovat in izredno shiran, zaradi česar močno izstopajo njegove ličnice, njegova brada in njegove izrazite ustnice.
Postava: suhljata, a izoblikovana
Višina: 1,83 m
Teža: 85 kg
Posebnosti: Nekaj brazgotin okrog gležnjev in daljša brazgotina nekoliko nad levo lopatico. Na desnem zapestju latinski tekst: eram quod es. eris quod sum.
Obraz: nicholas bemberg
[/ul]
OSEBNI PODATKI
Odnosi z družino in prijatelji: Starši so mu umrli, ko je bil še majhen deček in obeh se spomni bolj slabo. Tudi mlajša sestra naj bi umrla približno ob istem času kot starša, a sam je prepričan, da temu ni tako in velik del življenja - dokler ni dokončno obupal - je posvetil temu, da jo poišče. Deklica, ki je bila ob izginotju stara 11 let, se namreč še vedno oglaša v njegovi glavi s svojim bridkim glaskom - in nikakor noče izginiti, četudi jo je on neuspešno že milijonkrat izrinil iz spomina.
Splošna osebnost:
Njegova osebnost je ljudem - in bitjem - okrog njega popolnoma nerazumljiva. Do vsega v življenju namreč goji nerazumljivo distanco, zaradi česar se zdi prazen, brezčuten in hladen. in nad temi oznakami se sam ne bi zmrdoval. Dejstvo je namreč, da je nekje v dobrih štiristo letih svojega življenja prišel do točke, ki ga je prikovala na mesto in zaradi katere je izgubil večino svojih pozitivnih lastnosti - z voljo do življenja na čelu. "Spoznal sem, da nisem človek, ampak banalno bitje. na osnovi živalskih nagonov. bitje, ki ne more brez krvi. Čemu bi se še vedno vdajal človeškemu, če je moja osnova živalska?" Na njem je nekaj izredno neprijetnega in na nenavaden način najbrž tudi privlačnega; njegov nemočen videz, njegov izredno močan obrambni zid, ki ga ne gre preplezati - in njegova surova moč, ki mu je ne bi pripisali. Najbrž je to tisto, kar pravilno imenujejo usodna privlačnost. Celotna njegova zgodovina je zavita v tančico skrivnosti, saj o svoji zgodovini že vsaj tristo let ni spregovoril niti besede. Zgodovino dan za dnem pušča za seboj. Pa ne zato, ker bi bila nepomembna, temveč ravno zato, ker toliko pomeni. Edina ljubezen, ki jo je doživel začasa življenja - ljubezen do sestrice - ga še zdaj preganja v mislih in mu prepeva v sestricinem milem glasu; in ga uničuje. In edina ljubezen, ki jo je doživel začasa svojega vampirskega življenja? Prav tako je umrla. Kako naj bi torej stvor, ki je izgubil vse, kar mu je kdaj kaj pomenilo, čutil ljubezen? Izgnal jo je iz svojega življenja. Kako naj bi tak stvor čutil naklonjenost? Tudi to je izrinil. Empatije ne premore. Nepričakovanih odzivov - razen pri kakšnem pretepu - od njega ni pričakovati. Vse, kar bo storil, bo storil počasi in hladno. Njegovo življenje je namreč po njegovem lahko ves čas na kocki. Njegovo življenje ni vredno česa večjega.
Močne točke: njegova starost, ki mu zagotavlja ogromno izkušenj in poznavanje življenja; intenzivnost in odzivnost v pretepih; izredne retorične sposobnosti in tekoče laganje; distanca do sveta, zaradi katere ne trpi čustvene bolečine; sposobnost popolnoma očarati in prisvojiti si človeka, če mu je do tega
Slabosti: zgodovina, ki jo zanika in vendar le-ta vedno bolj sili v ospredje; glas njegove sestrice, ki odzvanja v njegovi glavi in ga dela nekoliko neprisebnega in vonj po sivki ga vedno znova mentalno uniči; v skrajnih situacijah je nesposoben trezno razmišljati in bo najbrž naredil kaj samomorilsko neumnega; ogromna želja po človeški krvi, ki jo sicer zna nadzorovati, a kljub temu ima še vedno na grbi preveč umorov; nesposobnost empatije in zatorej razumevanja okolice ali vključevanja v le-to
Mara: cigarete; alkohol; lepa dekleta; človeško kri; deževno vreme in mraz
Ne mara: sonca; vonja po sivki; narave; neumnih in nerazgledanih ljudi; prijaznega ravnanja
Hobiji in zanimanja: "Rad.. hm.. kadim? In se občasno napijem kot kanta, čeprav je to za vampirje veliko težje kot za ljudi. Ponavadi potem brutalno bruham pred kakšno nič hudega slutečo lično hišico kake popolne vasi. Dovolj mojih hobijev za vas?"
[/ul]
OSEBNA ZGODOVINA
Od tedaj naprej je živel nevarno. Pobijal je in si privoščil vedno več mladih deklet s svežo krvjo in doživel svojo mladost. Pozabil je svojo človeško zgodovino, zanj je bil to mrtev pojem. Ni več obstajala. Bila je enaka njegovemu človeškemu bitju, ki ga prav tako ni bilo več. bil je na vrhuncu sveta, zares je tako čutil. Svet mu je ležal pred nogami in živel je lahko večno, s tem pa ostajal mlad in lep.. Kaj ni morda prav o njem pisatelj Oscar Wilde napisal knjige z naslovom Slika Doriana Grayja? Toda Vojnimir ni bil preklet, nasprotno, bil je blažen. Imel je vse in imel je moč. Imel je sposobnost. Bil je hiter, imel je odlične odzive, ni potreboval hrane, vedno je bil v formi in izgledal je popolno. Kdo si ni želel take vrste prekletstva?
Potem pa je po dolgih letih, ko je že preživel okrog sto let življenja, nekje v Bohemiji spoznal čudovito dekle. Nenavadno ga je privlačila: dišala je po sivki. Tako močno se je zaljubil vanjo, da je odvrgel prav vsa načela, ki jih je prej poznal. Nehal je ubijati. Podredil se je njej, ki si je želela drugačnega, močnega človeka. Samo zanjo je sprejel odločitev, pozabil nase, na svoje potrebe, in spet postal človek. "Kako naivno je verjeti, da se lahko vampir spremeni. Saj veste, kakor pravijo.. Vampir lahko menja čekane, žeje pa nikoli." In res jo je ljubil. Dolga leta jo je ljubil in ona mu je pričela zaupati. V njem je našla prijatelja in kasneje partnerja in z njo je ostal deset let. Nikdar ni čutil žeje po njeni krvi, čutil je samo željo po bližini in zdelo se je, da se je v njem prebudil človek, da je spet to, kar je bil, preden ga je neznana modrooka deklica v tisti koči spremenila v vampirja. Potem pa se je nekaj zgodilo. Popolnoma nepričakovano. Njegovo ljubljeno je pred njegovimi očmi ubil drug vampir. In to je iz njega izzvalo vso nehumanost, ki jo je teh nekaj let prikrival. V eni noči je takrat v bohemski vasiu pomoril petinšestdeset ljudi in dvanajst vampirjev. Tega, ki je ubil njegovo dekle, in enajst drugih, ki jih je srečal na poti. Tisto noč ni bilo važno, če gre za moškega ali žensko, človeka, žival ali bitje.. Ubil bi kogarkoli, ki bi se mu približal.
Tedaj se je ustavil. Huje kot kadarkoli je v njegovi glavi prepeval glas mrtve sestre in zdelo se mu je, da je znorel - najbrž čisto upravičeno. Izgubil je voljo do življenja, izgubil je voljo do ubijanja, izgubil je voljo do zabave in spremenil se je. Postal je močno in mogočno bitje, tisti, pred katerim vsi trepetajo. Tristo let je potoval po svetu; tu in tam koga ubil in se tu in tam zapletel v kak hud erotični škandal, ki je bil označen za mazohističnega in izredno sprevrženega. Tu in tam je ubil kakšno majhno deklico ali dečka in tu in tam je ponovno pomoril pol vasi, a nikoli ga ni pekla vest. Nikoli ni gledal nazaj. Izgubil je vsak človeški občutek, ki je bil kdaj v njem in se spremenil v pošast. Uničil je življenje več ljudem, kot jih je mogel prešteti. Kdaj pa kdaj je samo zato, da bi videl, ali še kaj čuti, pod sončno svetlobo nastavil svojo roko in jo opazoval goreti, dokler ni bila bolečina tako močna, da je ni več prenesel. Kdaj pa kdaj se je zapletel v pretep, ki ga je tako močno izgubil, da so bile posledice še dolgo vidne. Kdaj pa kdaj se je popolnoma izgubil, a prav nikoli več ni pokazal človeških nemoči. Bil je bitje noči in temu primerno se je obnašal. Poznal se je. Ni si privoščil ničesar drugega razen popolne apatičnosti. Čustev več nikdar ni hotel občutiti. In šlo mu je odlično. Ob potovanju po svetu se je pred nedavnim ustavil v rodni vasi. Zakaj? "Da s svojim veselim jazom še malo posvetim domačim. Kaj pa drugega.."[/ul]
Služba: Je nezaposlen in nikdar ni iskal nikakršne zaposlitve. "Vampir sem, moje delo je da ubijam nedolžne ljudi in jih izpraznim do zadnje kapljice, moram res zaprositi za obrazec za vpis na delovno mesto?"
[/ul]
UTRINEK ŽIVLJENJA
Na njegovem obrazu je še kar visel zadovoljen nasmeh, ko si je ogledoval dekle in si je ona ogledovala njega. Izgledala je pogumno, ne kot ostala druščina neumnih dekletc, ki so se zvečer zbirale v kavarni, ker boljših opravkov pač niso imele. Do njega je prihitel natakar in ko je ošinil njegovo oznako uslužbenca z imenom - Miha - mu je pomignil, naj se mu nekoliko približa. Natakar se je nagnil, Vojnimir pa je, ne da bi odmaknil pogled od rdečelaske, zašepetal: "Ali morda veš.. kako je ime simpatični rdečelaski pri sosednji mizi?" Natakar je odšepetal nekaj nerazumljivega, kar je Vojnimir razumel kot nikalni odgovor. "Prav. Prinesi mi kavo z mlekom." In Miha se je odpravil, sam pa je še kar zrl v nenavadno lepotico. Cigaret je ugasnil v pepelniku, v tistem pa je dekle vstalo in se mu pridružilo za njegovo mizo za dva. Zapeljivo ga je nagovorila, sam pa je na obrazu še kar zadrževal nenavaden nasmeh, ki ga dekle - kot nihče pred njo - ni moglo razvozlati. Ubij jagnje.. Med tem, ko je šepetala zapeljive besede, je prispela njegova kava, a sam je na mizo odložil pet evrov in se počasi nagnil k dekletu: "Kaj praviš na to, da bi se za nekaj časa odpravila bolj na.. samo?" In ona se je strinjala. Kako naivno! Kaj ni nikdar slišala, da neznancem enostavno ne gre zaupati? Neumno, neumno dekletce. Le kaj je razmišljala..
Izgubila sta se v eni izmed zakotnih ulic in ona se mu je s sladkimi besedami približala in ga poljubila. Naslonil se je na hladno steno za seboj in z rokami zdrsnil preko njenih bokov ter jo popolnoma fiksiral nase, nato pa se izmaknil iz poljuba in s poljubi nadaljeval po njenem vratu. Kakšno minuto. Dokler ni zagrizel, ona pa je zaječala in se sprva sploh ni otepala njegovega smrtnega ugriza. Najbrž ni vedela, kaj se dogaja. Samo to si je lahko vzel kot pojasnilo, kajti nenadoma je s pestmi pričela tolči po njem, da bi se rešila njegovega objema. Res? Je bilo to vse, kar je zmogla? Nekaj malega je kričala in se izvijala iz njegovega prijema, potem pa končno omahnila v njegov objem. Izpustil jo je in njeno truplo, oblečeno v oprijete kavbojke, ljubek plašč in škornje z visokimi petami, je omahnilo po tlakovanih tleh. Namuznil se je. Kako.. Kako je bila..
Tedaj se je začelo. Šele tedaj je zavohal.. S prsti se je trdo oprijel zidu za seboj in čutil je, kako se pričenja trsti. Hvala bogu, da prej ni zaznal.. Morda, ker je bil tako lačen, da njegovi senzorji niso delali dovolj dobro.. Morda zato ni začutil, morda zato ni zavohal.. V njegove oči so stopile solze, a zadržal jih je z močnim ugrizom v spodnjo ustnico. Kako je bilo mogoče..?! Njegovo srce, če bi bilo le živo, bi najbrž udarjalo tako močno, da bi se onesvestil. Bilo je tako neverjetno, tako boleče, tako nenavadno, skorajda nepoznano. Bilo mu je tuje, a hkrati preveč domače, da bi lahko pozabil na vse skupaj. Dekle.. Prekleto dekle.. Tudi ta je dišala po sivki. Mamica nama nocoj ne bo zapela za lahko noč, Vojnimir. Danes spiš sam.[/ul]
